Nekateri predeli ZDA se trenutno soočajo s hudim polarnim mrazom. Hud mraz vpliva tudi na železniški promet, saj železniški tiri zmrznejo in vlaki ne smejo voziti po takšnih tirih, ker bi lahko iztirili. V mestu Chicago so se odločili, da bodo zažgali tirnice, da ne bodo zmrzovale in se bodo vlaki lahko normalno vozili.
Poleg snega, ki se v zimskem obdobju nabira na tirih, je nevaren tudi led. Preklopne točke, kjer vlaki zamenjajo tir, se lahko zamašijo zaradi snega in ledu, kar povzroči, da se vlaki morajo ustaviti in počakati, da delavci blokado odstranijo. To seveda povzroča velike zamude v železniškem prometu.
Da se to več ne bi dogajalo, čikaške železnice na svojih tirih uporabljajo plinske grelnike, s katerimi ogrevajo železniško infrastrukturo. S tem zagotovijo, da se na preklopnih točkah ne nabirata sneg in led.
Uporabljajo jih kadarkoli temperature padejo pod ničlo. Prav tako uporabljajo cevni sistem ogrevanja in pihala z vročim zrakom.
Dodatna težava, ki jo prinašajo nizke temperature je nekaj kar imenujejo “pull-aparts” (poteg narazen). Do tega pride, ko se dva tira ločita pri povezavi, ker se zaradi hudega mrazu jeklo malo skrči. Delavci tire združijo nazaj skupaj tako, da najprej segrejejo jeklo, da se spet razširi in jih zatem ponovno povežejo.
Preden so namestili nov sistem, so vzdrževalci za segrevanje uporabljali vedra napolnjena s kerozinom, s katerimi so potem polili tir in kerozin zažgali, da je gorel in s tem grel tire ter jih ščitil pred zmrzovanjem. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so vsi vzdrževalci tirov seboj nosili majhne posodice polne kerozina, katerega so po potrebi polivali po tirih in ga zažigali.
Nekatere potnike je skrbelo, da bodo plameni na tirih vžgali dizel katerega vlaki uporabljajo kot gorivo za vožnjo. Vodstvo železnic jim je zagotovilo, da se to ne mora zgoditi, ker dizelski motor izgoreva samo s tlakom in toploto, ne z odprtim plamenom, tako da so popolnoma varni.
