Otok Severni Sentinel je pravno formalno pod Indijsko administracijo, vendar dejansko pripada divjemu plemenu, ki na njemu živi že od nekdaj in agresivno zavrača vse kontakte modernega sveta.
Pripadniki tega otoka so eni izmed zadnjih ljudi na svetu, ki so skoraj popolnoma izolirani od zunanjega sveta. Leta 1956 je Indija sprejela zakon s katerimi so prepovedali potovanje na otok in približevanje otoku z ladjo na manj kot pet navtičnih milj razdalje. Okolico patruljira indijska mornarica.
Občasno indijska vlada dovoli dostop do otoka nekaterim raziskovalcem in antropologom, vendar je potrebno biti zelo previden pri vzpostavljanju stika s pripadniki plemena. Sentinelci so večkrat napadli plovila, ki so se približevala otokom.
Otok je bil prvič omenjen leta 1771, ko ga je opisal britanski raziskovalec John Ritchie, vendar na otoku ni pristal. Leta 1880 je britanska ekspedicija pristala na otoku, vendar ji ni uspelo vzpostaviti miroljubnega stika z domačini, zato so se z otoka umaknili.
Po osamosvojitvi Indije je prišlo do več poskusov stika z domorodci, ki pa so bili vse do leta 1991 neuspešni, ko je indijskemu antropologu skupaj s sodelavci uspel miroljuben stik. Kasnejši stiki so se končali nasilno, leta 2006 sta tako umrla dva ribiča, ki sta lovila ribe preblizu obale otoka, leta 2018 pa ameriški misijonar, ki je nezakonito odšel na otok, z namenom, da bi med domačini širil krščansko vero.
Otok je velik približno 60 km2 in na njem naj bi živelo nekje med 50 in 400 ljudi, natančna ocena je nemogoča, ker še nihče ni nikoli preživel dovolj časa na otoku, da bi izvedel popis.
Stik med domorodci in ljudmi iz zunanjega sveta pa ni zelo nevaren le zato, ker so Sentinelci hitro nasilni, temveč tudi ker otočani nimajo nobene zaščite zoper bolezni ostalega sveta. Že preprost prehlad bi morda lahko popolnoma uničil to majhno otoško skupnost, zato je morda najbolje, da se spoštuje njihova želja in se jih pusti pri miru.
